Že v 5. stoletju pred našim štetjem je "oče" medicine Hippocrates objavil spisek potrebnih vaj, ki omogočajo vzpostaviti boljše počutje pri človeku. Glavni skupini vaj sta bili rokoborba in anakiemat (dviganje uteži). Kljub zgodnim začetkom, se je olimpijsko dviganje uteži začelo s prvimi modernimi olimpijskimi igrami leta 1896 v Atenah. Od takrat naprej se je ogromno vložilo v znanstvene raziskave in metode razvoja maksimalne moči ter hitrosti. Sodobno olimpijsko dvigovanje uteži tako predstavlja trenutno eden najbolj učinkovitih načinov razvoja maksimalne moči ter hitrosti. Tekmuje se v disciplini poteg in sunek. Dvigalec mora pri potegu z enim gibom spraviti utež s tal, na popolnoma iztegnjene roke, nad glavo. Ročka mora med dvigom potovati neprekinjeno, med tem pa se lahko tal dotikajo le stopala. Dvig pri disciplini sunek je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je nalog. Dvigalec mora ročko dvigniti z enim gibom na rame (jo naloži) medtem naredi počep oziroma razkorak. Drug del je sunek. V tem delu dvigalec upogne kolena in jih nato iztegne hkrati z rokama ter naredi razkorak. Uporaba glavnih ter pomožnih vaj olimpijskega dviganja uteži je v kondicijski pripravi pomembna zaradi razvoja hitre (eksplozivne) moči, saj klasične vaje moči ne omogočajo optimalnega razvoja hitre moči. Glavni problem slednjih vaj je zaviranje ob zaključevanju giba. Zato večina strokovnjakov, na področju razvoja moči, priporoča izbiro vaj olimpijskega dviganja uteži v kondicijski pripravi športnikov (Hori, Newton, Nosaka in Stone, 2005; Fleck in Kraemer, 2004; Kawamori in Haff, 2004; Hoffman, Cooper, Wendell in Kang, 2004; Newton, 2002; Haff in Whitley, 2001; Mcbride, Triplett - Mcbride, Davie in Newton, 1999; Newton in McEvoy,1998).